Samodisciplina in hipnoza

Za začetek, bi bilo verjetno najbolje, če bi si zastavili enostavno vprašanje: kaj pravzaprav res lahko pričakujemo od samodiscipline v povezavi s hipnozo? Pričakovanja gradijo miti o hipnozi in o samodisciplini. Hipnoza kot jo prodaja Hollywood in nekateri odrski hipnotizerji naj bi temeljila na osebni moči hipnotizerja njegovi volji. Ta naj bi zlomila šibko osebnost hipnotizirane osebe in jo prisilila da počne stvari, ki jih sicer v budnem stanju nebi. Tako lahko ukaže kar hoče in bedni hipnotiziranec bo storil vse, kar se mu reče, kradel, lagal, ubijal, prešuštvoval. Jasno je, da je ta mit neresničen in da je resnica ravno nasprotna. To dejstvo je znano že vsaj 120 let, ko je James Braid dokazal, da v hipnozi človek ne naredi ničesar, kar ne bi naredil tudi v budnem stanju. Samodisciplina kot drug pojem v naši diadi, naj bi tako kot hipnoza tudi temeljila na moči volje. Več samodiscipline več volje. Mit o moči volje in samodisciplini dobiva skoraj planetarne razsežnosti. Človek naj bi lahko dosegel kar bi hotel, le voljo mora imeti dovolj močno. Lahko ste ameriški predsednik, lahko se naučite stotih jezikov, dokončate 10 doktoratov postanete astronavt in stopite kot prvi človek na luno… Samo odločiti se morate in vztrajati pri svoji odločitvi. Do konca. In če vas začne zanašati, vas vaša jeklena volja postavi nazaj na pravo pot, nekaj časa nosi, vas okrepča in obrije nato pa z polno elana naprej za luno… Na tem vlaku, ki ga vozijo lažnjivi kljukci so seveda strojevodje tudi hipnotizerji. Ti veselo obljubljajo, da je že ena seansa z njimi dovolj, da si popolnoma spremenite življenje. Prenehate biti alkoholik, odvisnik od hrane… in podobno. Bodoči klienti pa seveda z veseljem nasedajo tem obljubam in pravijo: “Ne nisem odvisen od alkohola samo nobene volje nimam.” Ali pa: “No ja, res je moja teža še enkrat večja od idealne, nisem pa odvisen od hrane, ampak zelo uživam v hrani in nimam tiste prave volje, da bi se temu užitku odrekel…” S hipnozo nameravajo priti do tiste volje ki jim manjka in doseči vse kar do sedaj niso v življenju niso dosegli. Volja in samodisciplina sestavljata  tisti čarobni ključ, ki odpira vrata do sreče in z njima lahko dosežete vse kar hočete. Tako pravi mit, Vendar ali je tudi res tako? Ali res lahko dosežemo vse kar hočemo, pod pogojem, da je to kar hočemo v okviru naših sposobnosti?

Odvisno od tega kako hočemo to kar hočemo. Mit o volji, ki naj premaguje impulzivne željice, ki nas ovirajo, na poti do cilja predpostavlja, da mi zelo dobro vemo kaj hočemo. Razumsko smo analizirali položaj, upoštevali pogoje in želje, ter razumsko ugotovili kaj moramo storiti. Ampak nesrečna podzavest nam pošilja neke predstave te vzbujajo želje in mi se PREMAGAMO, če imamo voljo. Če je to res potem je v človeški naravi shizofreničen razcep, na eni strani smo razum in na drugi želje se pravi občutki. Razum ima svojega policaja, ki se imenuje močna volja in ta uveljavlja razumske odločitve. Naši občutki, čustva in želje se zlomijo na volji in če se zlomijo se zlomi tudi velik del nas. Pravzaprav naj bi imeli v sebi gospodarja, ki mu pravimo um in tlačane, ki jim pravimo impulzivne želje. Razum gospodar ukazuje željam ki ničesar ne razumejo in hočejo le svojo izpolnitev. Na srečo ta srednjeveška podoba človeka enostavno ne deluje. Razum nikoli ne more ukazovati občutkom in jih nadzorovati. To si sicer lahko domišlja, v praksi pa to ne deluje. Vsak srednje dober hipnotizer ve, da dobra plasitična predstava v našem doživljajskem svetu dobesedno pomete s še tako močno voljo. Ali lahko razum ukazuje občutkom? Mislite, da lahko? Zaljubite se potem na ukaz če razum res lahko ukazuje čustvom. Romatnična književnost polna nesrečne ljubezni, bi bila popolnoma nesmiselna, če bi čustvom in občutkom lahko ukazovali. Smisel dobi le če se zavedamo, kako nas občutki lahko vodijo v eno, razum pa v drugo smer. Volja enostavno ne deluje tako. In tudi samodiscipline ni mogoče doseči samo z ukazovanju emocionalnemu delu sebe.

Kako to ukazovanje izgleda v praksi. S preusmerjanjem pozornosti z impulza in z njim povezane želje na nekaj drugega. Zamotimo se, tako kot zamotimo otroka z novo igračo. V zvezi s tem je znano pravilo: “Ob prvi misli …..”. To pravilo svetuje, da takoj, ko začutimo vzgib, da storimo nekaj, kar razum zavrača, nehamo o tem razmišljati. Preklinemo miselni tok, ki se navezuje na neželjen občutek, emocijo ali željo. Ne razvijamo predstav, ki bi krepile željo in se takoj zamotimo tako, da začnemo početi nekaj drugega. Recimo, odvisnika od hrane, prešine misel, da bi si privoščil pizzo.  Misli, da se bo ta misel, če se ji prepusti in jo rola v glavi, ščasoma tako okrepila, da se želji ne bo več moral upreti. Zato enostavno odrine misel. Noče več razmišljati o njej. Odriva jo nekam na rob svoje pozornosti, se poskuša zamotiti s čem drugim, da bi jo pozabil. In ko jo končno uspešno odrine iz skrajnega roba pozornosti in nanjo pozabi, ta željica ne izpuhti in izpari v nič temveč ostane še vedno v njem, le da zavest o njej ne ve več nič. Ta željica se spremeni v podzavestno željo. V podzavesti, pa ni kontrole, ta je stvar zavesti. Želja se zato razmahne, okrepi in razvije popolnoma nekontrolirana dobi nove dimenzije dokler ne postane tako močna, da prebije blokado na meji med zavestjo in podzavestjo udari v zavest in mi se zavemo neke nore potrebe po pizzi. Veliko močnejše kot pred pol ure, tej sli se enostavno ne moremo upreti in … gremo na pizzo. In med potjo, šmrk … ugotavljamo kako nimamo nobene volje in hrbtenice… ligenj čisti… za u smeti…. Odrski hipnotizerji velikokrat sugerirajo kako posthipnotično sugestijo in potem sugerirajo hipnotizirani osebi, da bo to sugestijo pozabila. Ko se ta dvigne iz hipnoze na sugestijo res čisto pozabi in kasneje izvrši. Pozabi na primer, da mu je sugerirano, da bo slekel pulover in čez nekaj časa ga res sleče, pri tem pa si to pojasni z nekim včasih čisto izmišljenim izgovorom. To, da se hipnotizirani ni zavedel sugestije še ne pomeni, da sugestije ni bilo. Še več, če bi mu hipnotizer ne sugeriral amnezije sugestije, bi se verjetno zavestno upiral ideji da sleče pulover in bi ostal oblečen v njem,  ker pa je nanjo pozabil… si najde opravičilo, nek dovolj smiselen razlog in pred nami začne paradirati v srajci. Enako je z impulzivnimi željicami odrinjenimi in potisnjenimi v podzavest. Še vedno so v nas, le da se tega, da so v nas ne zavedamo.

Ker je vsaka želja je lahko v določenem trenutku naprimerna, se potlačevanje začne serijsko. Če se namreč poslušamo in se zavedamo svojih želja smo v stiku s sabo, potem se zavedamo tudi želja, ki razumu niso všeč. Najbolje je torej, da se sploh ne poslušamo več in si kot kak nor diktator samo še ukazujemo, prekinemo stik s sabo in pozornost nase ter samo še izdajamo ukaze. Ko se to izvrši, imajo za takega človeka vse želje enako težo, tako tiste primerne in kot neprimerne. Pravzaprav nimajo nobene teže. Samo še razumsko ugotovljen interes obstane. “Najbolje bi bilo” ostane, potem ostane “MORAM”“Kaj pa hočem” pa se nekam izgubi. Naša volja je v trenutku, ko smo se odrezali od svojih želja izgubila svojega najmočnejšega zaveznika tisti del sebe, ki si emocionalno in čustveno, včasih čisto neprimerno želi  tisto za kar razum meni, da je za nas najbolje. Če se odrežemo od sebe in ne prisluhnemo svojim občutkom,  odrivamo svoje želje, potem zgubimo stik s sabo in zgubimo vso motivacijo, ki bi volji pomagala. uresničevati razumsko ugotovljene cilje. Intelektualni razlogi niso še nikogar premaknili z mrtve točke. To kar nas premakne so naši občutki. Mit o samodisciplini kot premagovanju samega sebe, potlačuje, izriva želje v podzavest in nas odaljuje do samih sebe. Verniki tega mita vsakič zanikujejo same sebe in postajajo čustveno vse bolj in bolj hladni. Mit o samopremagovanju vodi pravzaprav v odvisnosti. Odreže nas namreč od vseh želja, kar hromi in onemogoča motivacijo to pa vodi v nemoč, da bi se resnično uprli impulzivnim željam. Paralizira. Verniki verjamejo, da nimajo nobene samodiscipline in volje, kar spet vodi v občutke nemoči, neprimernosti in nesposobnosti. Te se po vzorcu odriva, dokler na njih ne pozabimo. Tako dobimo nevrotike. Opisali smo proces potlačevanja želja, ki vodi v nevrozo.

Pa vendar ljudje iz dneva v dan opuščajo kajenje, alkohol, droge, se odpovedujejo… Kako to dosežejo brez volje?

Brez volje seveda ne gre. Voljo uporabljajo le da jo razumejo nekoliko drugače. Bolj kot jeziček na tehtnici, na kateri sta se znašla impulzivna želja in želja, ki je usklajena z razumskimi cilji. Kadar sta v ravnotežju obe strani tehtnice, takrat in samo takrat lahko volja prevesi tehtnico na eno stran. Ljudje, ki res znajo izkoriščati svojo voljo, ne odrivajo neprimernih želja, temveč jim zoprstavljajo primerne. Zavedajo se in enih in drugih, le da se tistim koristnim, bolj prepuščajo. Enostavno zvesti so jim in predani. Samodisciplina je umetnost poglabljanja vase, iskanja v sebi tistih želja in potreb, ki se ujemajo z našimi razumsko ugotovljenimi cilji. In nato prepuščanje tem željam, podoživljanju the želja na vedno nove in nove načine, čemur pravimo z drugo besedo izgradnji motivacije. Paradoksalno se tudi pri samodisciplini klin izbija s klinom oziroma želja z željo. Pri premagovanju želja se zanikamo, zanikujemo svoje želje. Pri izgradnji motivacije, pa se željam prepuščamo. V sebi vedno znova odkrivamo nove želje, s katerimi se lahko upremo impulzom. Vse kar najdemo nam pride prav in zato se potrjujemo. “Premagovalci želja” si govorijo vedno “MORAM” in zato na koncu željam podležejo. Drugi si odgovorijo na vprašanje: “Ali to zares HOČEM”? Prvi visijo v zraku, drugi pa rastejo iz korenin svoje podzavesti, ker se med podoživljanjem svojih želja, povezujejo s podzavestjo, ki jim daje nove motive. So z njo usklajeni. Vzemimo primer dečka, ki ga zanima košarka. Oče goreč pripadnik sekte, ki verjame v moč volje, je navdušen. Stvari vzame v svoje roke. “Otrok itak nič ne ve, to je v njegovo dobro.” si misli in določi ure treninga po treningu v klubu, določi urnik učenja in potem kontrolira izvajanje kondicijskega treninga po treningu, dodatnega treninga tehnike… na komando dokler dečko ne postane res boljši od vrstnikov in dokler se mu vse dokončno ne upre. Vsa ta prisila je zadušila tisto čisto enostavno željo v otroku, gibati se, igrati se….Otrok je moral trenirati, brez, da bi imel priložnost v sebi povezati, to kar mora početi s svojo željo igrati in zmagovati. Uklonil se je volji močnejšega in košarka se mu je zagabila.

Nekje drugje je živel nek drug deček, ki je imel nekoga, ki ga je enostavno rad gledal kako igra in ga samo spodbujal. Igral je in včasih izgubil, ker ni zadel koša. To ga je jezilo in začel je dodatno metati je na koš tudi po treningu v klubu. Na tej točki je pravzaprav začel spodbujati semega sebe. Tudi v tem je našel igro. Malo drugačno vendar zanimivo. Bil če čedalje boljši in to mu je krepilo samozavest. Vedel je da je tako dober ker več trenira. Kmalu je treniral tudi po osem ur na dan in sploh mu ni bilo težko. Ni se prisiljeval ampak je šel metat na koš iz zabave. Govorimo seveda o Draženu Petroviču.

Uspel je zato, ker je svoje odločitve gradil na tistem, kar ga je res veselilo in se ni prisiljeval v nekaj, kar ga pravzaprav ne bi zanimalo. Zavedal se je in globoko čutil v sebi resnico, da bo vsaka odpoved impulzivni želji, ki nasprotuje globoki želji po košarki, nagrajena z uspehom, zmagami in užitkom v igri ki bo bolj dinamična in dobra. Odpoved je nagrajena. To je ključ. Taka samodisciplina, ki ne buta z glavo skozi zid in si zastavlja le tiste cilje, za katere temelje najde v globokih željah in je tem željam zvesta in predana, zaradi svoje učinkovitosti prej ali slej vodi v uspeh, kar povečuje samozavest in namesto v spirali neuspeha se najdemo v spirali uspeha.

Samodisciplina ni prikrajševanje samega sebe. Gre enostavno za to, da si vzamemo, največ kar objektivno lahko. Nekatere zadeve pač ne gredo skupaj in v tem primeru vzamemo tisto, ki nam dolgoročno najbolj ustreza. Vzamemo tisto, za kar čutimo, da nam najbolj ustreza. Tako smo lahko vedno sposobni upreti se svoji impulzivni želji, namesto da bi bili njen  suženj. Videti nekaj in spremeniti to v nekaj kar moram imeti je navada, ki je določena da jo izločimo iz svojega življenja.

Hipnoza in predvsem avtohipnoza je v zvezi s tem tista prava tehnika ki nam pravzaprav pomaga graditi motivacijo in nas vedno znova navduševati za tisto kar hočemo. Pri tistem kar moramo je tudi hipnoza čisto nemočna.

V zvezi s samodisciplino je pomemben še en vidik in sicer podzavestni vzroki za neuspeh oziroma notranji saboter. Vera v svoje sposobnosti je eden od pogojev brez katerega ne gre. Nihce se namreč prostovoljno ne loti kake aktivnosti za katero ne verjame, da je možno da jo uspešno konča. Ne disciplina je velikokrat povezana s tem, da se globoko v sebi bojimo, da nam ne bo uspelo. Zato se že v naprej sabotiramo. Če bi se popolnoma predano prepustili aktinosti in vseeno doživeli neuspeh, bi si morali priznati kako nesposobni smo. To pa ni prijeten občutek. Nočemo ga doživeti v sebi in sami končamo.
V podzavesti pa imamo lahko zaradi. negativnih skriptiov vsajenih v podzavest v otroštvu vsajen tudi strah pred uspehom. Npr.: Ne smeš uspeti, da ne boš boljši od enega od roditeljev. Če boš, te bo ta zapustil in to se bo zate slabo končalo. Ta podzavestna zapoved, ki mu pravimo tudi življenski skript, je lahko izredno močna in se ji zavestno nikakor ne moremo upreti. Tudi v primeru podzavestnih zadržkov nam hipnoza lahko čudovito pomaga, saj z analitičnimi tehnikami zlahka odkrijemo te podzavetne vzgibe, jih ozavestimo in se potem z njimi lahko tudi soočimo.  

Komentarji:

Lahko jih pošljete s klikom na povezavo