Hipnoza in anksioznost - tesnoba

Anksioznost je psihološko - fiziološko stanje, ki ga sestavljajo, vedenjske, čustvene, kognitivne in somatične komponente, ki se povezujejo tako, da tvorijo izrazito neprijetno čustvo, ki se navezuje na nelagodnost, strah in skrb. Ocenjujejo, da se s kronično tesnobnostjo sooča približno 5% prebivalstva, nekateri pa menijo, da je zaradi ne seznanjenosti s simptomatiko te bolezni številka veliko večja.

Tesnoba običajno nima definiranega sprožilca, ki bi v osebi sprožil občutek tesnobe. V tem se razlikuje od strahu, pri katerem se vedno zavedamo, česa se bojimo. Pri strahu obstaja definirana grožnja ali nevarnost. Vedno lahko povemo, česa nas je strah. Pri tesnobi tega zunanjega dejavnika ni ali pa je zelo zabrisan. Možno je, da se tesnoba pojavi pri nevarnostih, ki se doživljajo, kot da kontrola nad njimi ni možna ali pa se tej nevarnosti ni mogoče izogniti. Nekateri menijo, da je anksioznost za razliko od strahu, v prihodnost obrnjena in je usmerjena na bodoče in mogoče nevarnosti, strah pa je usmerjen v tukaj in zdaj nevarnosti. Mnogi definirajo anksioznost kot nerazložljiv občutek strahu ali strah pred strahom.

 Anksioznost je normalna reakcija na stres. Šele, če se razvije do ekscesnih dimenzij, jo lahko definiramo kot anksiozno motnjo.

Fizično se v trenutkih tesnobe telo pripravlja na beg ali boj pred nevarnostjo, ki ni neposredno zaznavna. Za beg ali boj telesno reakcijo je značilno močno utripanje srca, razširjenost zenic, tresenje, včasih nahod, lahko se pojavi občutek utrujenosti, bolečina v prsih, težka sapa oziroma bolečina (krči) v trebuhu in tudi glavobol. Večina oseb z anksiozno motnjo doživlja tudi napade panike. Oseba čuti zaskrbljenost, zle slutnje, pojavljajo se občutki groze,  nervoznosti oz. živčnosti, napetosti, nemira, pričakovanja najslabšega, težave pri zbranosti. Včasih se pojavijo občutki dejavu, nočne more, obsesije glede občutkov, občutka da je vse strašljivo ali da je oseba ujetnik njenega uma. Včasih ljudje zamenjajo napad anksioznosti za srčni napad.

Fizično lahko v obdobju anksioznosti opazimo, da se razširijo zenice osebe, ki je v tem stanju, lahko se nekontrolirano trese, kot da jo zebe, običajno prebledi in se znoji. Povišan je krvni pritisk in zvišan srčni utrip, pretok krvi v večje mišične skupine je povečan, prebavne in imunske sistemske funkcije pa so skoraj ustavljene.

Vzroki za nastanek anksioznosti so različni, od vzgoje, genetskih in fizioloških sprememb do psiholoških oz. travmatičnih korenin iz katerih se razvija anksioznost.

Hipnoza je verjetno najučinkovitejše orožje za premagovanje te motnje. Klinična hipnoza se uporablja največ prav pri zdravljenju oz. lajšanju tegob povezanih s tesnobnostjo. Deluje namreč na dva načina. Prvič lajša oz odpravlja simptomatiko anksioznosti in drugič analitična hipnoterapija odpravlja tudi tiste vzroke anksioznosti, ki so globoko podzavestnega značaja.  Zaradi svoje sproščujoče narave oz. zaradi možnosti sugeriranja globoko sproščujočih stanj, je na nek način naravno nasprotje tesnobnosti. V hipnotičnem stanju se večina ljudi lahko tako globoko umiri in sprosti, tako fizično kot psihično, da tudi pri vrnitvi v budno stanje takojšnja vrnitev anksioznih občutkov enostavno ni možna. Verjetno ni psihične težave, za katero bi bila avtohipnoza bolj primerna. To pove vse. Hipnoterapija kot analitična psihoterapevtska tehnika pa lahko prispeva k ozaveščanju v podzavest potlačenih nevarnosti se pravi vzrokov za tesnobo. Ko je nevarnost enkrat ozaveščena se tesnoba enostavno spremeni v strah, s tem pa se veliko lažje soočamo in ga odpravimo. Kronična tesnoba je na ta način velikokrat popolnoma odpravljena.