Hipnoza, regersija in revivikacija

Regresija oziroma ponovno podoživetje osebne preteklosti v hipnotičnem stanju je začela svojo zmagovito pot v hipnoterapiji z  Josephom Breuerjem in  Sigmundom Freudom, ki sta skupaj izdala knjigo Studies on histeria (1895). Njuno delo je kasneje postalo temeljno delo hipno analize in hipnotične regresije. Freud je bil v začetku svoje raziskovalne poti ekstremno navdušen nad hipnozo in zagrizen zagovornik hipnotične regresije in abreakcije s katarzo kot osnovne psihoterapevtske metode. V nemščino je prevedel eno od del o hipnozi francoskega psihiatra Bernheima, ter za enciklopedijo napisal članek za ključ hipnoza. Dejstvo je, da je osnovne koncepte podzavesti razvil s pomočjo hipnoze. S hipnotično regresijo je pomagal klientom, podoživeti v podzavest potlačen travmatičen dogodek iz preteklosti in ga skozi katarzo tako predelati, da ni več travmatičen. Take terapije so bile hitre in učinkovite. V njegovem času, je veljalo, da je hipnotizabilnih od 15 do 20 odstotkov prebivalstva. Ostali naj bi ne bili sposobni hipnotičnega transa in zato tudi ne hipnotične regresije v osebno preteklost in jim zato ne bi bilo mogoče pomagati. Zdelo se je, da je nemogoče delati regresijo v lahki hipnozi, kar velja danes, za normalno početje. Zato, ker naj ne bi bilo mogoče hipnotizirati večine ljudi, jim tudi ne bi bilo mogoče s hipnoanalizo pomagati pri njihovih psiholoških težavah. Freud je tako razvil psihoanalizo in začel hipnozi nasprotovati, ker je ogrožala razširjenje njegove metode. V istem času je hipno analizo razvijal tudi Pierre Janet.

Nova spoznanja o hipnozi so pripeljala v dvajsetem stoletju tudi do razvoja novih in veliko bolj učinkovitih hipnotičnih tehnik. Izkazalo se je, da lahko vstopi v hipnotični trans vsak, ki to hoče, pod pogojem seveda, da ga ni strah in da si želi doživeti neko novo izkušnjo zaznavanja sveta. V obdobju po svetovnima vojnama je veliko žrtev vojne trpelo zaradi PTSD. Potrebna je bila metoda, s katero bi bilo mogoče zelo hitro in učinkovito pomagati velikemu številu posameznikov. Izkazalo se je, da je to mogoče prav z hipnotično regresijo. Ta je zaradi uspehov v praksi doživela veliko vrnitev na področje psihoterapije. Uspehi so zahtevali teoretično obdelavo in ponovno ovrednotenje.

Kaj je torej cilj regresije? Ne samo v tem, da se spomnimo travmatičnih dogodkov in jih ponovno podoživimo z vsemi bolečimi občutki vred. To bi bilo morbidno ponavljanje nekoč doživetega trpljenja. Poudarek je na sprostitvi in očiščenju. Vsekakor je po mnenju Gilla Boyna revivikacija oz. živo ponovno podoživetje sestavni del regresije. Vendar pa cilj ni spominjanje temveč odkritje vseh konceptov in idej, ki so se povezale na travmatično izkušnjo. Ti koncepti so velikokrat zamrznjeni na neki ravni in tam  tvorijo temelje iz katerih rastejo frustracijski občutke z občutki lasne manjvrednosti ter podobno. Z regresijo omogočimo, ozaveščanje napačnih interpretacij, ki se navezujejo običajno na travmatične dogodke. Te interpretacije o žrtvi in okolju se potem navezujejo na zafrustrirane fiksne ideje o svetu in sebi. Regresija je zato predvsem proces čustvene reinterpretacije doživetega, ki pomeni pomirjanje s sabo, ter sproščanje zamrznjenih in ujetih negativnih občutkov, ki se ne vežejo več v podzavesti.  Žrtve zlorabe tako na primer velikokrat krivdo za zlorabo jemljejo nase, češ saj sem sam/a iskala, to kar sem dobil/a in nekako ponotranjijo stališča zlorabitelja. Verjamejo, da bi se vsak drug na njihovem mestu zlorabi uspešno uprl le njim zaradi lastnih slabosti ni uspelo. Skozi ponovno podoživetje se zavedo, da je krivda ni v njih, temveč drugje. Doživijo očiščenje. Dogodka ni mogoče spremeniti za nazaj, lahko pa ga ponovno ocenimo in umestimo v primernejši čustveni kontekst. V našem primeru, zavedanje o tem, da niso krivi in niso bili oni ti, ki so sprožili zlorabo zaradi osebnih pomanjkljivosti.

Regresija je tako ena od osnovnih hipnoterapevtskih tehnik analitične hipnoterapije.