Hipnoza in bolečine

Raziskovanje hipnoze v zahodnem svetu se je pravzaprav začelo z raziskovanjem njenega vpliva na zaznavanje bolečine. Mesmeristi kot prvi hipnotizerji so trdili da zdravijo ljudi, ker ti po transu niso več čutili bolečin. Kasneje je komisija pod vodstvom B. Franklina ugotovila, da pravzaprav ni šlo za zdravljenje temveč sugestivno odpravljanje bolečine. Klienti so bili prav tako bolni kot prej, le da po izdanih sugestijah, bolečin niso več čutili.

Kasneje se je raziskovanje vplivanja hipnoze na zaznavanje bolečine nadaljevalo. Praktično vsak teoretik hipnoze, je očaran nad dejstvom, da v hipnotičnem stanju včasih pa tudi kasneje hipnotizirani, če se jim izda ustrezna sugestija bolečine ne čutijo. Hipnoza vsaj tako je kazalo naj bi postala idealen analgetik. Tako je dr. James Esdale, v času ko je služboval v Indiji opravil več kot 5000 kirurških posegov in po njegovih trditvah popolnoma brez bolečin. Tudi post operativno okrevanje je med hipnotiziranimi potekalo zelo hitro.

Tudi James Braid znanstvenik, ki je pravzaprav nadel ime transnim stanjem, ki jih danes imenujemo hipnotična, je bil kirurg. Tako kot mnoge pred njim ga je prevzela možnost odpravljanja bolečin v hipnozi.

Ameriški teoretik hipnoze in hipnoterapije David Elman, človek za katerega trdijo, da je do sedaj hipnotiziral največ ljudi in po katerem se imenuje tudi najbolj znana hipnotična indukcija, je začel z popularizacijo hipnoze prav zaradi njenih anestetičnih učinkov. Te je lahko prvič videl pri svojem hudo bolnem očetu (tudi hipnotizerju). Malo pred smrtjo ga je hipnotiziral prijatelj in mu dal protibolečinsko post hipnotično sugestijo. Z njeno pomočjo je dočakal "lahko" smrt brez bolečin. Elman je menil, da je njegova življenjska naloga, naučiti ameriške zdravnike in zobozdravnike hitrih in učinkovitih hipnotičnih indukcij s katerimi bo lahko vsak zdravnik odpravljal nepotrebne bolečine. Verjetno se ni zavedal kakšno korist imajo od bolečin farmacevtske družbe. Kljub temu pa je verjetno popularizacija hipnoze med ameriškim zdravstvenim osebjem ravno njegova zasluga.

Hipnoza se kot zamenjava za Eter in analgetike ni uveljavila predvsem zaradi dolgotrajnih hipnotičnih indukcij. Znano je, da je Esdale včasih induciral hipnotično stanje tudi po več ur. Poleg tega so v začetku menili, da je potrebno za izdajanje protibolečinskih sugestij doseči zelo globoka hipnotična stanja, ki jih je sposobno doseči le kakih 20% ljudi.

V devetdesetih letih je nov val raziskav (Adkins, 1986) dokazal, da je pri zmanjševanju zavedanja bolečine bolj kot globina transa pomembna vsebina sugestij. Kako se sugerira sugestija oz. kaj se reče. Evans pa je dokazal (Evans, 1990), da je učinkovitost hipnoze odvisna predvsem od različnih vrst bolečine. Za akutne bolečine tako predlaga hipnotične sugestije usmerjene na zmanjševanje tesnobnih pričakovanj bolečine in zmanjševanju njenega pomena. Pri kroničnih bolečinah pa priporoča enostavno direktno nasprotovanje bolečini in vplivanje tako na zaznavanje kot na psihološke vidike bolečine

Hipnotično proti bolečinsko delovanje je že tako uveljavljeno, da ga v ZDA, kot način zdravljenja plačuje tudi socialno zavarovanje, predvsem v primerih, ko bi dolgotrajno jemanje analgetikov lahko povzročilo odvisnost.

Za konec pa še važno opozorilo. Odpravljanje bolečine pod hipnozo je lahko IZREDNO nevarno početje. Bolečina je namreč signal, da v našem telesu poteka nek škodljiv proces. Ta proces ZAHTEVA od nas našo pozornost in nas opozarja nase. Z njim mora biti zato seznanjen v prvi vrsti naš osebni zdravnik.

Samo če ta ugotovi, da je bolečina z običajnimi sredstvi neodpravljiva, lahko uporabimo hipnozo.

Prvi korak pri hipnotični odpravi bolečine je zato obisk pri zdravniku in preiskave, ki so potrebne za to, da se ugotovi dejansko telesno stanje in morebitni fiziološki vzroki bolečine.