Zgodovina in hipnoza...

Šamani in vrači....

Hipnoterapija za razliko od modernih psihoterapevtskih usmeritev meri zgodovino ne samo v desetletjih, temveč lahko mirno rečemo v stoletjih oziroma v tisočletjih.
Obstajajo celo mnenja, da se je nekoč davno v prazgodovini prvo psihoterapevtsko delovanje začelo pravzaprav kot Hipnoterapija oziroma hipnotično delovanje vračev in šamanov na drugega člane skupnosti. Verjetno se lahko strinjamo, da je v osnovi vsake hipnoterapevtske dejavnosti hipnoza. Čeprav iz tistih časov ne obstajajo pismeni zapisi ali slike pa na podlagi šamanističnega delovanja še živečih sibirskih in južnoameriških šamanov lahko sklepamo, da so tudi v prazgodovini uporabljali hipnozo predvsem v anestetične namene in za lajšanje oziroma odpravljanje bolečin.

Egipt, Antika in spalni templji...

Prvi zapisi o  hipnozi pa datirajo iz časov starega Egipta. Egiptovski svečeniki so v templjih boginje Izide oziroma v spalnih templjih, po nekaterih sanjskih templjih, izvajali hipnozo in z njeno pomočjo blagodejno vplivali na počutje Egipčanov že 4000 let pred našim štetjem. V Heliopolisu naj bi za časa faraona Zoserja deloval mož številih talentov, veliki svečenik, vezir in arhitekt Imhotep¹, za katerega se je verjelo da je sin boga Ptaha² in smrtnice Khredu-ankh. Začel je z ustanavljanjem spalnih templjev in v njih zdravljenje s pomočjo hipnotičnega delovanja. Na stenah teh templjev so številni zapisi o čudežnih ozdravljenjih, ki so danes bi dejali posledica sugestije. Spalni templji so bili neke vrste bolnice oziroma zavetišča za bolne. V njih so zdravili  številne bolezni med njimi tudi veliko psihičnih. Postopek je bil večinoma sledeč, s pomočjo monotonega recitiranja ali petja so spravili paciente v transno oziroma hipnotično stanje v katerem so sprožili sanjanje in kasneje skozi analizo sanj določili postopek zdravljenja. Zdravljenje je vključevalo še kopeli, meditacijo ter žrtvovanje bogu zaščitniku in duhovom. Prvi zapis postopka hipnotične indukcije je bil najden v eni od treh velikih egiptovskih piramid. Imhotep je kasneje zaradi tega postal egiptovski polbog po pomenu, teži in vlogi podoben Asklepiju med starimi Grki.

Ti so v času ptolemajske kulture prevzeli egiptovske spalne templje in jih kot templje boga Asklepija, imenovali so jih Asklepion, zgradili v številnih mestnih državicah. S postavljanjem le teh so začeli tretjem stoletju pred našim štetjem. V spalnem templju na otoku Kos je kot učenec in kasneje kot zdravnik začel svojo pot tudi Hipokrat. V teh templjih so »bolnike«, ki so se imenovali iskalci hipnotizirali s monotonim recitiranjem in drugimi tehnikami ob tem pa so jim pomagali, da so trans vzdrževali kar nekaj dni. Stanje spanja in čakanja na zdravilne sanje so imenovali inkubacija.  V tem času so s pomočjo sugestij vplivali na osebnost klientov in na njihovo doživljanje samega sebe in sveta okoli njih. Iskalci pa niso kar vstopili v tempelj in začeli z zdravljenjem. Potrebna je bila priprava, očiščenje. Posvetiti so se morali svojemu problemu, se poglobiti vase, oziroma prežeti z željo po ozdravljenju. Današnji hipnotizerji bi ugotavljali da so v tem času iskalcem ustvarjali in poglabljali pričakovanje ter krepili imaginacijo o tem kar naj bi sledilo, ter s posrednimi Eriksonianskimi sugestijami post hipnotično vplivali na vsebino sanj. Ustvarjanje pričakovanj je metoda, ki jo še dandanes uporabljajo mnogi hipnotizerji³. Sanje, ki so jih v tem času sanjali so upoštevali kot dobre, če se je v njih pojavil bog ali pa je skozi sanjsko simboliko izrazil neko znamenje. Šele ko je prišlo do teh sanj, so lahko iskalci obiskali osrednji del templja in v nišah ki so obkrožale osrednji del svetišča razprostrli svojo odejo in zaspali sanjajoč kako jih bog zdravi. Zanimivo je, da je  "sleeping tempelj" v Epidaurusu letno obiskalo tudi do 50.000 ljudi in to v času, ko ni bilo časopisov, televizije in radia. V času vrhunca Asklepijevega kulta je v starogrškem svetu obstajalo okoli 450 spalnih templjev

Sleeping templje so poznali tudi Rimljani, ki so tradicijo prevzeli od Grkov, s tem, da so bili templji posvečeni bogu Apolonu. Dele templjev si lahko obiskovalci še danes ogledajo v nekaterih delih velike Britanije⁴. V tistih časih je bilo hipnotično učinkovanje na nek način dokaj običajna in široko razprostranjena tehnika za pomoč ljudem s psihičnimi in tudi telesnimi težavami.

Hebrejci so hipnotično delovali skozi prakso imenovano Kavanah. Do hipnotičnega stanja so prišli z fokusiranjem pozornosti na črke hebrejske abecede in z črkovanjem božjega imena. Tradicija sleeping oz. dream templjev se v našem času ohranja in na novo vzpostavlja skozi hipnotično dreamwork tehniko.

V srednjem veku, se je blagodejno učinkovanje na ljudi s telesnimi in psihičnimi težavami s pomočjo hipnoze, nadaljevalo v sufijskih tradicijah bližnjega vzhoda. V zahodnoevropskem kulturnem prostoru, pa je praksa zaradi dominantne vloge krščanstva ugasnila in znanje pridobljeno v spalnih templjih utonilo v pozabo. Hipnotično učinkovanje pa se je pod pretvezo čudežev ohranjalo v svetiščih in skozi postopke svetnikov, ki so zdravili s polaganjem rok. Jasno je, da gre pri "čudežnih" ozdravitvah za sprožanje hipnoze preko katere se mobilizirajo psihične sile organizma za ugodno psihosomatsko delovanje na telo. 

Mesmer in mesmerizem...

Šele v letu 1700 se je začelo oživljanje zanimanja za hipnozo in hipnotične tehnike na kar je vplival predvsem Franz Mesmer. Glede na represivni značaj krščanske doktrine je ironično dejstvo, da je sam Mesmer prvič resno začutil, da ima lahko hipnoza zdravilen učinek na velikem verskem  zborovanju, ki ga je vodil oče Gassner in drugi duhovnik z zanimivim priimkom Hell⁵. Ta dva sta verjela, da so bolezni posledica delovanja zlega duha. Ta obsede trpečega in bolezen je tu. Zlega duha lahko izžene seveda razpelo. Hudič naj ne bi prenesel božjega dotika. Zato je na zborovanjih med obveznim monotonim hipnotičnim recitiranjem molitev duhovnik počasi vodil svoj hipnotični "show" do vrhunca, ko je napovedal, da bo hudič takoj, ko bo začutil dotik zlatega razpela zapustil trpečega in ti se bodo takrat mrtvi zrušili, njihova duša pa bo počasi spet prevzela oblast nad svojim nekdanjim telesom. Po tem se je kot današnji pop zvezdniki spustil med bolne udeležence v prvih vrstah in se jih začel dotikati z svojim zlatim razpelom. Pričakovanje in sugestija je naredila svoje. Mnogi so popadali in »izpuščali hudiča«. Prisotni »zdravnik« je potrdil, da ne dihajo in da ni čutiti pulza. Potem pa se je kot po čudežu bolnik začel počasi zavedati sebe in okolja in bog je spet še enkrat zmagal in premagal sile zla. Mesmer je to opazoval in spoznal, da vse skupaj nima nič z vero temveč gre za nekaj drugega, da gre za transno stanje, ki odpravlja težave. Prehod iz normalnega stanja v stanje transa, naj bi bilo posledica zlatega razpela se pravi kovine in njenega magnetnega delovanja. Pojav je zato imenoval animalni magnetizem. V transu prihaja pod vplivom sugestij do odpravljanja nekaterih težav, predvsem psihičnih in psihosomatskih. Sam je začel organizirati kolektivna zdravljenja imenovana "baquet", ki se jih je udeleževalo tudi do 12 ljudi. Mesmerjev vpliv je rasel in rasel je tudi vpliv njegovih učencev. Francoski kralj je imenoval komisijo, ki naj bi raziskala ta pojav živalskega magnetizma v komisiji so bili:

1. legendarni kemik Antoine Lavoisier
2.  zdravnik Joseph-Ignace Guillotin,
3.  astronom Jean Sylvain Bailly,
4.  Ameriški ambasador in znanstvenik Benjamin Franklin

Komisija je ugotovila, da je vpliv, ki ga ima Mesmer na svoje paciente mogoče brez izjeme pripisati imaginaciji in pričakovanjem pacientov. S tem je pravzaprav sama komisija na nek način utemeljila hipnotični učinek kot posledico imaginacije in pričakovanja.

James Braid...

Mesmerjevo delo je kasneje nadaljeval dr. James Braid. Ta je opazoval potujočega mesmerista Charlesa Lafontaina in tudi preiskal fizično stanje mesmeriziranih klientov. Ugotovil je, da se to razlikuje od običajnega budnega stanja. Kasneje je postal prepričan, da je odkril posebno psihofiziološko stanje in ga v začetku poimenoval neuro-hipnotizem. Stanje je, kot je odkril, mogoče doseči s posebnimi tehnikami, ki z vero, hudičem in bogom nimajo nič skupnega. Poleg tega je odkril veliko zakonitosti hipnotičnega delovanja, kot je fiksacija pozornosti (enodimenzionalnost), pomen pričakovanja… vpliv sugestij in podobno. Njegova najpomembnejša zasluga pa je dejstvo, da je zaradi njegovega delovanja postala hipnoza sestavni del znanstvenega proučevanja. S svojim delom je močno vplival na verjetno najvplivnejšega raziskovalca hipnoze v 20. stoletju Miltona H. Erickson.

Nastanek prvih znanstvenih teorij o hipnozi

 Hipnozo je kasneje kot obliko histerije raziskoval v Pariški bolnišnici Pitié-Salpêtrière Hospital Jean-Martin Charcot. V tem času (druga polovica 19. stoletja) mu je nasprotoval drugi najvplivnejši teoretik hipnoze Hippolyte Bernheim ki je ugotavljal, da je hipnoza posledica delovanja sugestije. Charcot je menil, da je hipnoza oblika histeričnega delovanja in v zvezi s tem opozoril na več stadijev skozi katere prehajajo hipnotizirani subjekti. Bernheim je nasprotoval ideji, in trdil, da je hipnoza posledica sugestij in usmerjenosti pozornosti. Trdil je, da je lahko hipnotiziran vsak človek, ker je hipnoza posledica normalnih psihičnih mehanizmov, ki so prisotni v vsakem od nas. Danes večina teoretikov hipnoze pristaja ne Bernheimova stališča, ki pa jih je razvil kasneje Pierre Janet skozi svojo teorijo disociacije.

Pierre Janet ...

Mnogi menijo, da je pravzaprav Janet tisti, ki je odkril podzavest in s tem celo polje psihičnih vsebin, ki se jih ne zavedamo, pa vseeno vplivajo na nas. Ker bivajo v nas ločeno in niso povezana občutkom zavedanja samega sebe,  občutkom jaza, so disociirane, ločene od polja zavestnosti jaza in vsega tistega kar doživljamo kot vsebino jaza in sebe. So nezavestne, prisotne kot implicitni spomin kot nekaj, kar se je zgodilo, le da v tem ni zavedanja da se je to zgodilo nam. Disociacija je po Janetovem mnenju prekinitev normalne integracije doživetih občutkov in spominov z občutenjem jaza oziroma sebe. Gre torej za zavedanje, ki pa ni povezano oziroma integrirano z zavedanjem sebe in doživljanjem sebe, kot celovite osebnosti. Ti deli zavedanja so iz tega zavedanja ločeni. Ugotovil je, je v osnovi vseh travmatskih doživetij ki jih danes označujemo kot posttravmatski stres disorder, histerične reakcije, borderline osebnostna motnja, neka disociacija motnja.  Do teh odkritij je tako, kot kasneje Freud skupaj z Joseph Breuerjem prišel z proučevanjem histeričnih pacientk in hipnoanalizo. Utemeljil je pojem katarzične psihoterapije. Skozi katarzo namreč človek integrira disociirane avtomatične vedenjske vzorce v katerih ni zavedanja sebe z občutenjem sebe.  Do odkritja disociacije je prišel skozi proučevanje različnih transnih stanj in psihičnih avtomatizmov. Avtomatske psihične reakcije tako kot pogojni refleksi niso povezane z občutenjem sebe. So nekaj kar se zgodi. Kar ni odvisno od nas in z nami ni povezano. Kasneje je ugotovil, da s pomočjo hipnoze klienti lahko podoživijo stresno situacijo in integrirajo nepredelane travmatske občutke v občutenje sebe. Zanj lahko rečemo da je skupaj z Breuerjem začetnik moderne hipnoterapije in psihoterapije. Le ta se je z njim začela pravzaprav kot Hipnoterapija.

Breuer in Freud...

Tudi Breuer je nekaj let kasneje na podoben način prišel do podobnih ugotovitev. Tudi njegova metoda je bila hipnotična regresija in z njo povezano ozaveščanje in prisvajanje travmatičnih občutkov in vsebin. Freud ki je prevzel njuna spoznanja jih teoretično zaokrožil in utemeljil je hkrati razvil tudi novo metodo prisvajanja podzavestnih vsebin s pomočjo prostih asociacij in analize sanj. Tudi on je tako kot Janet in Breuer poudaril katarzičen moment v ozdravljenju, moment čustvenega in ne racionalnega prisvajanja čustev in spominov. Za razliko od svojih predhodnikov je zavrnil hipnozo v korist svojega izuma psihoanalize. Znano je, da je bil sam Freud zelo slab hipnotizer in je zato menil, da nihče, ki ga ni mogoče hipnotizirati ne more doživeti hipnotične regresije in s tem  katarze. V njegovem času je samo Bernstein trdil, da je mogoče hipnotizirati vsakogar, ker je v osnovi hipnoze sugestija, ter da smo kot človeška bitja inherentno sugestibilni, da je sugestibilnost je ena od osnovnih determinant naše človečnosti in naše sposobnosti empatije. Freud je verjel splošnemu prepričanju, da je hipnotibilnih kakih 20% vseh ljudi. Ostali bi bili po njegovem mnenju od zdravilnega učinka katarze in podoživljanja in integracije spominov ločeni. Za njih naj bi bila brez pomoči hipnoze podzavest nedosegljivo področje. Psihoanaliza naj bi odpravila problem splošnega pomanjkanja hipnotibilnosti tako, da bi omogočila zdravljenje brez hipnoze. Dejstvo je, da je Freud v svojih zrelih letih večkrat ostro zavračal hipnozo in to utemeljil z delovanjem psiholoških transfernih mehanizmov. Dejstvo pa je tudi, da je pred smrtjo v svojem pismu nečaku (ki se je ukvarjal s hipnozo) zapisal, da če bo kdaj preboj v masovni psihološki pomoči ljudem, bo to lahko samo s pomočjo hipnotičnih tehnik in same teoretične utemeljenosti hipnoze⁶.

Milton H. Erickson...

            Ta prehod skozi zgodovino hipnoze bi ne bil popoln, če se ne bi dotaknili še enega velikega imena in sicer dr. Miltona H. Ericksona. Mnogi ga označujejo kot vedenjskega kognitivnega psihologa. In dejansko je deloval na področju človeške kognicije - spoznanja. Če so Janet, Freud in Breuer uporabljali hipnozo kot raziskovalno orodje in način zdravljenja je njegov največji prispevek ravno v analizi učinkov in mehanizmov skozi katere delujejo hipnotične sugestije, hipnotične indukcije torej prispevek k analizi hipnoze same. Če so zgoraj navedeni znanstveniki s pomočjo hipnoze raziskovali mehanizme in delovanje človeškega uma, je Erikson prišel do ugotovitev kako deluje človeški um ravno skozi analizo hipnotičnih učinkov govora. Njegov prvenstveni predmet proučevanja je bila hipnoza in ne um. Pozornost je usmeril na posredne sugestije, se pravi, sugestije, ki se ne navezujejo neposredno na simptom. Ugotovil je, da so v sami osnovi sugestij, če so te uspešne, specifični lingvistični vzorci, za posebne načine gradnje lingvističnih spoznavnih enot oz. kognicij.  Zaradi zmede, ki jo v človeku povzročajo te jezikovne strukture, ta avtomatsko obrne svojo pozornost navznoter in sproži v sebi proces asociativnega povezovanja povedanega z notranjim že doživetim izkustvom. Z izkušnjo, z izkustvom ni več povezan preko čutil temveč prvenstveno preko govora. Ta v njem sproža občutke in asociacije. Od sveta je tako na nek način ločen. In to ločitev, to usmerjenost na notranjo percepcijo lahko iz dneva v dan opazujemo pri hipnotičnih subjektih.  S tem usmerjamo svojo pozornost na teorijo sugestivnega in hipnotičnega delovanja.

[1] Imhotep naj bi v mestu Saqquara v bližini Kaira postavil prve piramide.

[2] Bog Ptah naj bi ustvaril zemljo skozi svoje sanje, ki naj bi jih sanjal v svojem srcu in v katerih je ustvaril svet s pomočjo izgovarjanja besed.

[3] V Omni Hypnosis Training Centru in v Banyan Hypnosis Center for Training kot dve najuglednejši ameriški šoli za hipnotizerje poudarjajo, da je priprava klienta na uspeh in »budna« sugestija vsaj tako pomembna kot samo hipnotično sugestivno delovanje. V Sloveniji g. Božidar Grilc organizira šolanja pod okriljem OHTC-ja. Več informacij na www.slohipnoza.com.

[4] Lydney Park, Lydney, Gloucestershire

[5] Ta je namesto kovinskega razpela uporabljal magnete, tako kot kasneje Mesmer

[6] "It is very probable, too, that the application of our therapy to numbers will compel us to alloy the pure gold of analysis plentifully with the copper of direct [hypnotic] suggestion." (S. Freud, Lines of Advance in Psychoanalytic Therapy, 1919)